26.5. - Rugby

Na delu sva najprej še malo polirala najin izdelek, potem pa sva skonstruirala nosilec za nov infra rdeč senzor, ki se ga bo namesto laserja uporabljalo za štetje čajnih vrečk. Ko sva narisala še delavniško risbo in jo pokazala Eduardu, šefu proizvodnje, nama je dal primeren kos aluminija, ki sva ga s pomočjo rezkalnega stroja spremenila v nosilec. Še nekaj obdelav na obstoječem kosu, malo šraufanja in nov senzor je že pripet na čajni stroj. Seveda, taka izdelava traja kar nekaj časa. Po kosilu sva še malo risala za šolo, ravno preden sva nameravala iti domov, pa naju je Ponc prosil, če mu lahko narediva še nosilce za električno omarico. Hitro sva jih izdelala, jih zmontirala, potem pa smo skupaj pritrdili še električno omarico. Z delom sva zaključila šele ob pol šestih, doma pa sva dokončala še vse risarije za šolo.
Ena novost celo za naju: nož za kovino, s katerim se odlično posnema robove.


Ponc v Ripollu trenira rugby in naju je povabil na večerni trening. Ob devetih smo se dobili na igrišču. Najprej smo se ogreli, malo vadili podajanje, potem pa smo se razdelili na v dve skupini. Tilen se je pridružil podajalcem, Matija pa sem vadil tackling oz. spotikanje. K sreči je trener zelo dobro govoril angleško in nama je hitro razložil pravila igre, potem pa smo začeli igrati. Igrali smo brez ščitnikov, spotikanje pa smo nadomestili tako, da smo si vsi na pas pripeli po dva trakova. Če je kdo komu izpulil trak z boka, je to štelo za spotik in ta igralec je moral podati žogo oz. znova začeti z igro iz mesta, kjer je bil ''podrt''. Bilo je res zabavno, če ne drugega sva se vsaj dobro razmigala. Po treningu smo se z ekipo odpravili še na pijačo, midva pa sva si privoščila še nekakšno večerjo. Potem smo se poslovili in midva sva se odpravil domov spat.
Športna dvorana v Ripollu.

Pripravljeni za igro.

Žwoga.


Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

30.5. - Predstavitev Slovenije

27.5. - Se dogaja