4.5. - Čaj gor, čaj dol

Zjutraj naju ni zeblo, saj sva zvečer preudarno vključila oba radiatorja. Pozajtrkovala sva (kosmiče druge vrste, saj sva jih včeraj kupila na zalogo), potem pa sva se odpravila do podjetja, ki je približno 20 minut hoje oddaljeno od najinega stanovanja. 

Danes sva že na polno delala s čajnimi vrečkami. Kaj točno delava? Iz cenejših materialov (papir, karton, guma, lepilni trak) izdelujeva razne elemente, ki naj bi rešili čajni problem, jih pritrjujeva na stroj in preizkušava, kako se čajne vrečke obnašajo v tako prilagojenem stroju. Te elemente morava prilagajati, dopolnjevati in izpopolnjevati, dokler nisva z rezultatom zadovoljna. Stroj sicer s temi poskusnimi deli ne zgleda preveč lepo, ker je ves prelepljen z nerazumljivo šaro, katere lastnosti in nameni so poznani le avtorjema.

Salotejp je najino glavno orožje!
Samo da dela!

Čaja kulkr čš!

Ob enih sva se s Sonjo dobila na kosilu v kuharski šoli. Postregli so nam s pico, pečenim lososom (vsaj zdi se nama da je bil losos) in krompirjem ter z odlično sladico iz pistacije. Po kosilu, za katerega imamo na voljo eno uro, sva se vrnila na delo, kjer sva stroj dodatno obložila z lepilnim trakom in papirjem.

Okusna umetnina iz pistacije izpod rok mladih kuharjev

Z delom sva zaključila ob štirih, takrat pa so naju iz vodstva podjetja presenetili z veselo novico, da si lahko za cel mesec sposodiva njihovi dve kolesi. Vsa srečna sva odkolesarila domov.

S kolesi na poti domov. V ozadju je restavracija, ki je tudi ena od dražjih možnosti za kosilo.

Ampak nisva nič počivala, pač pa sva se na hitro preoblekla v malo lažja oblačila (sem in tja se je pokazalo toplo sonce) in odhitela do železniške postaje, kjer naju je čakala Sonja. Skupaj smo se z vlakom odpeljali do mesteca Puigcerda, ki je tik ob francoski meji. Ker je zadnji vlak za Ripoll odpeljal že čez eno uro, smo se le na hitro sprehodili skozi mesto in si ogledali zasnežene okoliške hribe (v Puigcerdo Španci prihajajo smučat). Kljub temu, da je bil izlet zelo kratek, smo ga bili zelo veseli, saj smo na poti opazovali zanimivo pokrajino španskih Pirenejev.

Puigcerda je mestece na hribčku v kotlini, ki jo obdajajo gore s smučišči. 

Eno od smučišč, ki so še na španski strani Pirenejev.
Tudi samo mesto je zelo lepo.

V Ripollu smo se odpravili v restavracijo, kjer naj bi se ob večerji še zadnjič malo pogovorili, saj se bo morala Sonja naslednji dan vrniti v Barcelono in kasneje v Slovenijo. No, restavracijo smo izbrali malo ponesrečeno, saj jo je vodila starejša gospa, ki ni znala angleško. Kljub temu sva si fanta uspela naročiti makarone, profesorica pa si je priborila solato (makaroni in solata sta bili edini dve besedi, ki smo ju razumeli,  ko smo prebirali jedilnik, napisan v španščini oz. katalanu). Gospa je bila sicer zelo prijazna, bili pa smo edini gosti, tako da je bila v restavraciji kar malo neprijetna tišina. Po večerji sva se poslovila od Sonje in odšla do stanovanja. Tam sva hotela objaviti blog, ampak so bili spet problemi z wifijem, tako da sva ga samo osnovala v Wordu, zvečer pa sva odšla do glavnega trga, kjer je odlična internetna povezava prihaja iz bližnjega lokala, ki pa je bil ob tem času že zaprt. Tam sva objavila blog in se počekirala na socijalnih omrežji, zaznala pa sva tudi nekaj več življenja na eni od ulic, vendar sva bila preveč utrujena, da bi si šla iskat družbo, zato sva se vrnila domov in se odpravila spat.

Nočno pisanje bloga.



Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

31.5. - gremo domov

Slika
No, skrajni čas še za zadnjo objavo ;) Zjutraj sva najprej še vse spakirala do koca in malo pospravila po stanovanju. Matija se je končno počutil bolje, tako da sva se šla še zadnjič sprehodit po mestu in se tako poslovila od najinega začasnega doma. Kmalu naju je prišla iskat Anna in naju skupaj s kovčki naložila v avto ter naju odpeljala v podjetje. Tam sva poravnala še račun za stanovanje, se poslovila od sodelavcev, potem pa smo se odpeljali do železniške postaje. Ko sva kupila vozovnice in se poslovila od Anne, sva se usedla na vlak in se odpeljala proti Barceloni. Vožnja je bila zelo prijetna, videla pa sva veliko polj z že skoraj zlatim žitom. Izstopila sva na postaji Placa de Catalunya, zato sva na hitro skočila še na površje in rekla adijo še Rambli. Potem sva se usedla na metro, enkrat sva prestopila, potem pa sva že bila na letališču. Najprej sva oddala velike kovčke, nato pa sva se odpravila v Pans & company na kosilo. Fast food, ampak je kar pasalo. Še zadnji p...
Preberite več

29.5. - Padel

Slika
V nov in zadnji teden sva se zbudila nekoliko zaspano, saj je seveda spet ponedeljek. Pozajtrkovala sva vsak svoj zajtrk in se nato odpravila na delo. Danes sva po dogovoru z Anno v pisarni delala predstavitev Slovenije, ki naj bi jo imela jutri pred celotnim kadrom podjetja. Z mukami sva jo začela izdelovati. Kaj bi špancem sploh povedali o Sloveniji? Si je treba kar čas vzet. Ker se je Matija slabo počutil, se je namesto na kosilo odpravil domov, Tilen pa sem se odpravil na kebab. Po kosilu sem sam nadaljeval z izdelavo predstavitve. Ko je ura končno odbila 4, sem se počasi začel vračati domov. Medtem je Anna odpeljala Matija v k zdravniku, da bi ugotovili, kaj je staknil, jaz pa sem med tem pogledal še nekaj filmov. Kot se je Izkazalo, je Matija dobil nekakšno sezonsko virozo, ki bo trajala nekaj dni, ampak nič hujšega. Matija je šel počivat, jaz pa sem se odpravil na igro padla, na katero naju je povabila sodelavka Lucija. Po kratkem treningu s trenerjem sem že kar obvladal...
Preberite več

30.5. - Predstavitev Slovenije

Slika
Matija se še vedno ni počutil dobro, zato je ostal doma. Tako sem Tilen sam pozajtrkoval in še zadnjič odkolesaril na delo. Naprej sem dokončal predstavitev, nato pa sva s koordinatorko Anno uredila vse potrebne dokumente o opravljanju prakse, brez katerih se v bistvu sploh ne smeva vrniti domov. Seveda pa sva dobila še podpise in žige za najine delavniške dnevnike. Po kosilu sem opravil še obvezno dolžnost, se pravi  predstavitev Slovenije. Lahko rečem, da je potekala gladko in da so bili kolegi nad njo večinoma navdušeni. Po predstavitvi smo se odpravili še v delavnico, kjer smo naredili še nekaj skupinskih fotografij. Ko je bil čas za odhod, sem se še zadnjič poslovil od kolegov, nato pa smo se z Eduardom in Anno s kombijem odpeljali do stanovanja, pred katerim je še vedno, priklenjeno na stojalo, stalo Matijevo kolo z uničenim menjalnikom. Naložili smo ga v kombi, s katerim so ga odpeljali nazaj v podjetje. Še malo pa bo končano! Predstavitev Slovenije. Tile...
Preberite več