31.5. - gremo domov

No, skrajni čas še za zadnjo objavo ;)

Zjutraj sva najprej še vse spakirala do koca in malo pospravila po stanovanju. Matija se je končno počutil bolje, tako da sva se šla še zadnjič sprehodit po mestu in se tako poslovila od najinega začasnega doma. Kmalu naju je prišla iskat Anna in naju skupaj s kovčki naložila v avto ter naju odpeljala v podjetje. Tam sva poravnala še račun za stanovanje, se poslovila od sodelavcev, potem pa smo se odpeljali do železniške postaje. Ko sva kupila vozovnice in se poslovila od Anne, sva se usedla na vlak in se odpeljala proti Barceloni. Vožnja je bila zelo prijetna, videla pa sva veliko polj z že skoraj zlatim žitom.

Izstopila sva na postaji Placa de Catalunya, zato sva na hitro skočila še na površje in rekla adijo še Rambli. Potem sva se usedla na metro, enkrat sva prestopila, potem pa sva že bila na letališču. Najprej sva oddala velike kovčke, nato pa sva se odpravila v Pans & company na kosilo. Fast food, ampak je kar pasalo.

Še zadnji pogled na Barcelono. 

Hmnjamnjam

V miru sva pojedla, potem sva se odpravila proti security checku. Brez problemov sva prišla skoz, tako da sva bila skoraj malo zgodnja. Na razporedu letov sva poiskala najina vrata, se napotila do njih in tam čakala. Kmalu se je začela nabirati vrsta, zato sva se tudi midva postavila vanjo. Kot se je izkazalo, sva se postavila ravno za vesele Prekmurce, tako da nama ni bilo preveč dolgčas.

Letalo je imelo malo zamude, ampak nič hujšega, saj se nama nikamor ni preveč mudilo. Med letom sva uživala ob pogledu na zahajajoče sonce, ob tem pa sva igrala primorcem dobro poznano igro s kartami Briškulo. Čas nama je hitro minil in kar naenkrat smo bili že v Trevisu. Pobrala sva kovčke in se napotila na dogovorjeno mesto, kjer naju je že čakal kombi Go Optija, najinega prevoznika do Postojne. Ker je bilo zunaj že temno, sva večino poti prespala. Ko so naju odložili v Postojni, sva se s svojimi starši vrnila vsak v svoj domači kraj.

Letališka tehnika.

U34, najina vrata.

Čakanje v vrsti za vzlet.

Lepo vreme na veliki višini.

Hah, le kdo ima boljše karte?

V Trevisu je pa že temno.

Še fotografija najinega izdelka (eden za vsakega in eden za podjetje).

Tako. Tukaj se najina praksa zaključi. Imela sva se res lepo in bi tako izkušnjo z veseljem še enkrat ponovila. Hvala, ker ste bile z nami. Upava, da ste uživali v najinem pisanju.