20.5. - Barcelona 2. dan

Zjutraj sva se kar zgodaj vstala, pozajtrkovala in potem odhitela proti Sagradi Familji, da bi bila tam prva in bi se izognila vrsti za vstopnice. Vrste res ni bilo, ampak prvi možni ogled, ki sva ga lahko dobila, je bil šele ob pol sedmih zvečer. Lepa reč.
Jutranji pogled na gledališče, v ozadju so vidni zvoniki Sagrade Familie.

No ja, tudi samo pogled od zunaj je veličasten.

Vseeno sva kupila vstopnice za večerni ogled, potem pa sva se z metrojem odpeljala do ene postaje, s katere sva želela priti do Park Güell, vendar pa se je ta nahajala na sredi ene od četrti, od katere nisva imela nobenega dobrega zemljevida. Zato sva na telefonu vključila kompas in se odpravila v smer, kjer bi moral biti park. Kmalu sva našla smerokaze, ki vodijo do parka, tako da sva ga kar hitro našla. Park je res super, v njem je veliko sprehajalnih poti in Gaudijevih arhitekturnih mojstrovin. Za glavni del parka pa je po novem treba plačati vstopnino, prvi možen vstop pa je bi ob pol sedmih zvečer. Že spet!
Panoramski pogled na Barcelono.

Še en selfie. 
Park je poln zanimivosti.


Pogled na zaprti del parka, ki je mogoč šele po 18.30 ali ljudem, ki so višji od 170 cm.

Bila sva kar malo razočarana. Ker sva imela večer že rezerviran, sva se odpravila proti naslednji metro postaji. Na poti sva odkrila nekakšen muzej Parka Güell, kjer je bila tudi makete glavne terase in stopnic ter kuščarja, ki vodijo do nje, tako da sva si na hitro ogledala vsaj pomanjšan model.
Potem sva se s podzemno odpeljala do ene najznamenitejših stavb v tem čudovitem mestu, do stadiona Camp Nou, ki je last nogometnega kluba FC Barcelona. Tam sva si najprej privoščila kosilo, potem pa sva se odpravila na ogled stadiona, v katerem je tudi muzej z zgodovino kluba in trofejami.
Ena od omar s trofejami.

FC Barcelona je več kot samo klub.

Garderobe s skupinskimi tuši in džakuzijem.

Novi sponzorji so poskrbeli za reklamo (napisano z novimi rumenimi stoli).

Ko sva končala z nogometom, sva se odpeljala do Kolumbovega spomenika, od tam pa čez dvižni most odšla do pristanišča, kjer sva se malo posladkala z barvito sladko pokovko.
Njam njam.

Dvižni most, ki povezuje Ramblo s pristaniščem.

Znamenita gondola.

Eden od človeških kipov.

Potem sva se lepo počasi sprehodila čez Ramblo do Placa de Catalunya, kjer sva se spet usedla na podzemno in se odpeljala proti Sagradi Familji (vmes je bilo še nekaj km hoje). Prišla sva ravno prav za najino uro, pa tudi sicer je bilo krasno, saj je zahajajoče sonce sijalo skozi vitražna okna in v cerkvi ustvarjalo čarobno svetlobo. Svetišče je res čudovito, stropi se dvigajo visoko nad tlemi, podpirajo pa jih drevesom podobni stebri. Težko najti besede za opisovanje, raje si pojdite pogledat sami.
Pročelje s Kristusovim rojstvom.

Čarobna svetloba, ki prihaja v cerkev skozi pisana okna.

Visoki stropi na drevesnih stebrih.

Ena od številnih vrat.

Ko sva se dodbra nagledala, sva na večerjo skočila v McDonalds. Hitra hrana ni zdrava, je pa zelo priročna, če nočeš zapravljati časa (in denarja) v navadnih restavracijah. Kakorkoli, z metrojem sva se odpeljala do hostela, kjer sva si malo odpočila, saj najine noge niso mogle več. Ampak ker v Barceloni nisi vsak dan, sva se kmalu odpravila naprej. S podzemno sva se odpeljala na Ramblo in še tam malo odkrivala nočno življenje v središču tega mesta. Ko sva vse dobro obrnila, sva šla na pijačo, potem pa sva se vrnila v hostel, ker noge niso zmogle več. Malo sva še visela na wifiju (ki je bi res dober), potem pa sva sladko zaspala.
Trg blizu Torra Agbar.

Kolumbov kip je lep tudi ponoči.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

29.5. - Padel

Slika
V nov in zadnji teden sva se zbudila nekoliko zaspano, saj je seveda spet ponedeljek. Pozajtrkovala sva vsak svoj zajtrk in se nato odpravila na delo. Danes sva po dogovoru z Anno v pisarni delala predstavitev Slovenije, ki naj bi jo imela jutri pred celotnim kadrom podjetja. Z mukami sva jo začela izdelovati. Kaj bi špancem sploh povedali o Sloveniji? Si je treba kar čas vzet. Ker se je Matija slabo počutil, se je namesto na kosilo odpravil domov, Tilen pa sem se odpravil na kebab. Po kosilu sem sam nadaljeval z izdelavo predstavitve. Ko je ura končno odbila 4, sem se počasi začel vračati domov. Medtem je Anna odpeljala Matija v k zdravniku, da bi ugotovili, kaj je staknil, jaz pa sem med tem pogledal še nekaj filmov. Kot se je Izkazalo, je Matija dobil nekakšno sezonsko virozo, ki bo trajala nekaj dni, ampak nič hujšega. Matija je šel počivat, jaz pa sem se odpravil na igro padla, na katero naju je povabila sodelavka Lucija. Po kratkem treningu s trenerjem sem že kar obvladal...
Preberite več

31.5. - gremo domov

Slika
No, skrajni čas še za zadnjo objavo ;) Zjutraj sva najprej še vse spakirala do koca in malo pospravila po stanovanju. Matija se je končno počutil bolje, tako da sva se šla še zadnjič sprehodit po mestu in se tako poslovila od najinega začasnega doma. Kmalu naju je prišla iskat Anna in naju skupaj s kovčki naložila v avto ter naju odpeljala v podjetje. Tam sva poravnala še račun za stanovanje, se poslovila od sodelavcev, potem pa smo se odpeljali do železniške postaje. Ko sva kupila vozovnice in se poslovila od Anne, sva se usedla na vlak in se odpeljala proti Barceloni. Vožnja je bila zelo prijetna, videla pa sva veliko polj z že skoraj zlatim žitom. Izstopila sva na postaji Placa de Catalunya, zato sva na hitro skočila še na površje in rekla adijo še Rambli. Potem sva se usedla na metro, enkrat sva prestopila, potem pa sva že bila na letališču. Najprej sva oddala velike kovčke, nato pa sva se odpravila v Pans & company na kosilo. Fast food, ampak je kar pasalo. Še zadnji p...
Preberite več

26.5. - Rugby

Slika
Na delu sva najprej še malo polirala najin izdelek, potem pa sva skonstruirala nosilec za nov infra rdeč senzor, ki se ga bo namesto laserja uporabljalo za štetje čajnih vrečk. Ko sva narisala še delavniško risbo in jo pokazala Eduardu, šefu proizvodnje, nama je dal primeren kos aluminija, ki sva ga s pomočjo rezkalnega stroja spremenila v nosilec. Še nekaj obdelav na obstoječem kosu, malo šraufanja in nov senzor je že pripet na čajni stroj. Seveda, taka izdelava traja kar nekaj časa. Po kosilu sva še malo risala za šolo, ravno preden sva nameravala iti domov, pa naju je Ponc prosil, če mu lahko narediva še nosilce za električno omarico. Hitro sva jih izdelala, jih zmontirala, potem pa smo skupaj pritrdili še električno omarico. Z delom sva zaključila šele ob pol šestih, doma pa sva dokončala še vse risarije za šolo. Ena novost celo za naju: nož za kovino, s katerim se odlično posnema robove. Ponc v Ripollu trenira rugby in naju je povabil na večerni trening. Ob devetih smo s...
Preberite več