Na delu sva najprej še malo polirala najin izdelek, potem pa
sva skonstruirala nosilec za nov infra rdeč senzor, ki se ga bo namesto laserja
uporabljalo za štetje čajnih vrečk. Ko sva narisala še delavniško risbo in jo
pokazala Eduardu, šefu proizvodnje, nama je dal primeren kos aluminija, ki sva
ga s pomočjo rezkalnega stroja spremenila v nosilec. Še nekaj obdelav na
obstoječem kosu, malo šraufanja in nov senzor je že pripet na čajni stroj.
Seveda, taka izdelava traja kar nekaj časa. Po kosilu sva še malo risala za
šolo, ravno preden sva nameravala iti domov, pa naju je Ponc prosil, če mu
lahko narediva še nosilce za električno omarico. Hitro sva jih izdelala, jih
zmontirala, potem pa smo skupaj pritrdili še električno omarico. Z delom sva
zaključila šele ob pol šestih, doma pa sva dokončala še vse risarije za šolo.
 |
Ena novost celo za naju: nož za kovino, s katerim se odlično posnema robove. |
Ponc v Ripollu trenira rugby in naju je povabil na večerni
trening. Ob devetih smo se dobili na igrišču. Najprej smo se ogreli, malo
vadili podajanje, potem pa smo se razdelili na v dve skupini. Tilen se je
pridružil podajalcem, Matija pa sem vadil tackling oz. spotikanje. K sreči je trener
zelo dobro govoril angleško in nama je hitro razložil pravila igre, potem pa
smo začeli igrati. Igrali smo brez ščitnikov, spotikanje pa smo nadomestili
tako, da smo si vsi na pas pripeli po dva trakova. Če je kdo komu izpulil trak
z boka, je to štelo za spotik in ta igralec je moral podati žogo oz. znova
začeti z igro iz mesta, kjer je bil ''podrt''. Bilo je res zabavno, če ne
drugega sva se vsaj dobro razmigala. Po treningu smo se z ekipo odpravili še na
pijačo, midva pa sva si privoščila še nekakšno večerjo. Potem smo se poslovili
in midva sva se odpravil domov spat.
 |
Športna dvorana v Ripollu. |
 |
Pripravljeni za igro. |
 |
Žwoga. |
Komentarji
Objavite komentar