7.5. - Vall de Nuria

Danes se je pa prvič zgodilo, da je wifi delal zjutraj, tako da sva blog objavila že navsezgodaj in to celo iz najinega stanovanja. Vse je enkrat prvič!
V planu sva imela izlet v Vall de Nurio, turistično in smučarsko središče, ki je znano po krasni naravi. Odpravila sva se na železniško postajo, kjer avtomat za nakup vozovnic ni hotel sprejeti najinega denarja niti bančne kartice, tako da sva se morala sporazumeti z angleško ne-govorečo prodajalko. Ko sva končno dobila ustrezne vozovnice, sva se odpeljala v Ribes de Freser, tam pa sva v zadnjem hipu prestopila na odhajajoči vlak zobate železnice, ki pelje v Vall de Nurio.
Zobate železnice se pač ne vidi vsak dan.

Ko sva prispela v to prekrasno dolino, sva si šla najprej pogledat samostan in okolico jezera.

Samostan in hotel v objemu čudovitih gora.
Notranjost cerkve.
Lahko najamete čoln in zaplujete po jezeru, poleg katerega je samostan.

Ker sva oba hribolazca, sva si želela zlesti na enega od bližnjih hribov. Na informacijah sva povprašala, kateri bi ustrezal času, ki sva ga imela na voljo, želela pa sva seveda tudi dober razgled. Glede na zemljevid sva sledila zelo slabo označeni poti, s katere sva kmalu zašla.
Pogled na prvotni cilj.

Ampak nisva bila edina. Naletela sva na mladega španca, ki je na najino veliko olajšanje (kot eden redkih) govoril angleško. Izkazalo se je, da je imel enak cilj kot midva, po nekem zanimivem naključju pa je bil tudi on strojnik. To je takoj privedlo do dobre komunikacije, zato smo se odločili, da bomo skupaj nadaljevali pot. Ker poti pač ni bilo, smo se enostavno usmerili proti vrhu, ki smo ga določili za nov cilj, in jo ubrali naravnost proti njemu, izogibali pa smo se le zaplatam snega (Katalonske gore so drugačne od naših Alp. So bolj položne in bolj travnate, tudi na višjih predelih, ker je ozračje toplejše.). Ker smo hodili izven označene poti, smo naleteli na veliko gorskih živali. V dobri uri in pol smo prišli na vrh in presenečeni ugotovili, da smo priplezali na višino 2727 m. In to v navadnih supergah.
Na višini baz kumulusov (oblakov, pod katerimi Tilen ponavadi leti z jadralnim letalom).
Matija na vrhu.

Na vrhu smo si na hitro odpočili, zraven pa ves čas govorili o strojniških zadevah, seveda pa tudi o življenju v Španiji in Sloveniji. Z vrha smo z lahkoto našli pravo pot do samostana, vodila pa nas je čez nekaj zasneženih področji.. Po sestopu smo bili zelo lačni, tako da smo odšli v restavracijo, kjer nama je novi prijatelj Pablo častil pijačo. Ker njegova pot domov vodila skozi Ripoll, nama je ponudil, da naju zapelje do tja in tako sva v njegovem avtu spoznala še popularno špansko glasbo. Res je faca tale Pablo.
V supergah na snegu (don't try this at home).
Pogled na Vall de Nurio z višine 2475 m.
Specjalci (ožgani od sonca) na spustu v dolino.
Ne moreš zgrešiti, v čigavih gorah si.
Španska glasba na poti v Ripoll.

V Ripolu sva najprej odšla  na pijačo v lokal z wifijem. Bila sva utrujena in ker nisva imela boljše kaj bi počela v takih okoliščinah, sva pač visela vsak na svojem telefonu. Potem sva odšla do stanovanja in si pripravila večerjo, tokrat hamburgerje. Zvečer sva se šla na glavni trg še malo priklopit na wifi, kmalu pa sva se vrnila in v Wordu spisala blog, potem pa sva se odpravila spat.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

27.5. - Se dogaja

Slika
Glede na to, da je vikend, sva (vsaj po najino) vstala kar zgodaj. Danes naj bi prišla najina sostanovalka, mlada Francozinja, in spodobilo bi se, da bi prišla v kolikor toliko pospravljeno stanovanje. Vse sva lepo pospravila in pometla, potem pa sva med pisanjem bloga v wordu čakala na njen prihod. Ko je končno prišla, sva ugotovila, da zelo slabo govori angleško. Vseeno smo si uspeli povedat, da greva midva kolesarit, ona pa je rekla, da bo šla na eno zabavo v Barcelono in še ne ve, kdaj se bo vrnila. Na hitro smo se poslovili in midva sva zajahala kolesa ter se napotila proti Sant Joanu. Pot je bila zelo lepa, urejena in kar dokaj ravna, zato sva na hitro prispela v Sant Joan. Tam sva si na hitro ogledala mesto, spila eno pijačo in se odločila da greva najprej v mestece Ogassa, ki naj bi bilo od Sant Joana oddaljena samo 4 km. Ravno, ko sva zagrizla v klanec, pa se je Matiju na vsem lepem odlomil menjalnik. Ja, odlomil menjalnik. Kot da ni bila že Tilnova guma zadosti. Saj sva s
Preberite več

25.5. - Impossible puzzle

Slika
Juro je potekalo po ustaljenem urniku. Danes smo nadaljevali z najinim izdelkom. S Carlosom smo na računalniku naredili program še za drugi kos, ki bo iz aluminija. Potem smo ga poslali stroju, vpeli primeren surovec, določili ničlo točko in vključili program. Med tem, ko je CNC delal, sva midva s pomočjo stružnice in rezkarja izdelala še tretji del najinega izdelka, ki bo prva dva povezoval v celoto. Na CNCju smo morali narediti še nekaj prilagoditev, potem pa smo kose tako kot pri prvem delu obrnili okrog in jih obdelali še z druge strani (upava, da vas s temi prvimi in drugimi nisva preveč zmedla). Torej, ko so bili vsi trije deli najinega izdelka narejeni še v dveh kopijah, sva jim pobrusila robove in jih malo spolirala ter sestavila. Tudi danes sta na čajnem stroju delala študenta, Ponc in Jordi, s katerima sva se zelo ujela. Povabila sta naju tudi na večerno prireditev, kjer bojo letošnji zaključni letniki prejeli spričevala. Prva polovica drugega kosa čaka na merjenje.
Preberite več

19.5. - Barcelona 1. dan

Slika
Kot ima večina ljudi navado, sva tudi midva danes znutraj vstala in se odpravila na delo. Bilo je kar živahno. Najprej sva z nadrejenimi spet debatirala o dozdajšnjih ugotovitvah in delu ter kaj bo še treba postoriti. Potem je Diego začel na stroju urejati elektroniko, pri tem pa sta mu pomagala dva dijaka iz njihove šole, ki sta ravno včeraj zaključila zadnji letnik. Malo sva se pogovarjala z njima, v glavnem o programih za 3D modeliranje. Ker je bil stroj zaseden, sva nekaj časa delala načrte za Barcelono, ki je najin cilj za ta vikend, potem pa so nama pokazali, kako se naredi program za CNC, s katerim naj bi začela delati naslednji teden. Po kosilu sva priredila računalniški model ločevalnika čajnih vrečk tako, da bo kar se da poceni za izdelavo in bo omogočal razne nastavitve. Ko sva končala, sva se hitro odpravila domov, spakirala nekaj stvari za Barcelono in odhitela na železniško postajo. Z vlakom sva se odpeljala do Barcelone, tam prestopila na metro in po nekaj postajah izs
Preberite več