Erasmus+ strojni tehnik (SCPO)

Matija se še vedno ni počutil dobro, zato je ostal doma. Tako sem Tilen sam pozajtrkoval in še zadnjič odkolesaril na delo. Naprej sem dokončal predstavitev, nato pa sva s koordinatorko Anno uredila vse potrebne dokumente o opravljanju prakse, brez katerih se v bistvu sploh ne smeva vrniti domov. Seveda pa sva dobila še podpise in žige za najine delavniške dnevnike. Po kosilu sem opravil še obvezno dolžnost, se pravi  predstavitev Slovenije. Lahko rečem, da je potekala gladko in da so bili kolegi nad njo večinoma navdušeni. Po predstavitvi smo se odpravili še v delavnico, kjer smo naredili še nekaj skupinskih fotografij. Ko je bil čas za odhod, sem se še zadnjič poslovil od kolegov, nato pa smo se z Eduardom in Anno s kombijem odpeljali do stanovanja, pred katerim je še vedno, priklenjeno na stojalo, stalo Matijevo kolo z uničenim menjalnikom. Naložili smo ga v kombi, s katerim so ga odpeljali nazaj v podjetje. Še malo pa bo končano! Predstavitev Slovenije. Tilen, A

V nov in zadnji teden sva se zbudila nekoliko zaspano, saj je seveda spet ponedeljek. Pozajtrkovala sva vsak svoj zajtrk in se nato odpravila na delo. Danes sva po dogovoru z Anno v pisarni delala predstavitev Slovenije, ki naj bi jo imela jutri pred celotnim kadrom podjetja. Z mukami sva jo začela izdelovati. Kaj bi špancem sploh povedali o Sloveniji? Si je treba kar čas vzet. Ker se je Matija slabo počutil, se je namesto na kosilo odpravil domov, Tilen pa sem se odpravil na kebab. Po kosilu sem sam nadaljeval z izdelavo predstavitve. Ko je ura končno odbila 4, sem se počasi začel vračati domov. Medtem je Anna odpeljala Matija v k zdravniku, da bi ugotovili, kaj je staknil, jaz pa sem med tem pogledal še nekaj filmov. Kot se je Izkazalo, je Matija dobil nekakšno sezonsko virozo, ki bo trajala nekaj dni, ampak nič hujšega. Matija je šel počivat, jaz pa sem se odpravil na igro padla, na katero naju je povabila sodelavka Lucija. Po kratkem treningu s trenerjem sem že kar obvladal

Ko sva se pozno zbudila, sva pozajtrkovala, in se malo bolj spoznala z najino novo sostanovalko. Ker smo se zbudili bolj pozno in bolj utrujeni od celega prejšnjega dneva, smo si po južni privoščili še malo več spanja. Kot kaže, je Matija nekaj zbolel, tako da kaj drugega kot spati itak ni mogel, Tilen pa je šel na sprehod po mestu in ga še malo poslikal, kajti čez 3 dni že letimo domov. Danes sicer nismo delali nič posebnega, razen tega, da smo si nabirali moči za finale našega praktičnega izobraževanja v tujini. Eden mnogih mostov v Ripollu Še z druge strani Še ena slika samostana z drugega zornega kota

Glede na to, da je vikend, sva (vsaj po najino) vstala kar zgodaj. Danes naj bi prišla najina sostanovalka, mlada Francozinja, in spodobilo bi se, da bi prišla v kolikor toliko pospravljeno stanovanje. Vse sva lepo pospravila in pometla, potem pa sva med pisanjem bloga v wordu čakala na njen prihod. Ko je končno prišla, sva ugotovila, da zelo slabo govori angleško. Vseeno smo si uspeli povedat, da greva midva kolesarit, ona pa je rekla, da bo šla na eno zabavo v Barcelono in še ne ve, kdaj se bo vrnila. Na hitro smo se poslovili in midva sva zajahala kolesa ter se napotila proti Sant Joanu. Pot je bila zelo lepa, urejena in kar dokaj ravna, zato sva na hitro prispela v Sant Joan. Tam sva si na hitro ogledala mesto, spila eno pijačo in se odločila da greva najprej v mestece Ogassa, ki naj bi bilo od Sant Joana oddaljena samo 4 km. Ravno, ko sva zagrizla v klanec, pa se je Matiju na vsem lepem odlomil menjalnik. Ja, odlomil menjalnik. Kot da ni bila že Tilnova guma zadosti. Saj sva s

Na delu sva najprej še malo polirala najin izdelek, potem pa sva skonstruirala nosilec za nov infra rdeč senzor, ki se ga bo namesto laserja uporabljalo za štetje čajnih vrečk. Ko sva narisala še delavniško risbo in jo pokazala Eduardu, šefu proizvodnje, nama je dal primeren kos aluminija, ki sva ga s pomočjo rezkalnega stroja spremenila v nosilec. Še nekaj obdelav na obstoječem kosu, malo šraufanja in nov senzor je že pripet na čajni stroj. Seveda, taka izdelava traja kar nekaj časa. Po kosilu sva še malo risala za šolo, ravno preden sva nameravala iti domov, pa naju je Ponc prosil, če mu lahko narediva še nosilce za električno omarico. Hitro sva jih izdelala, jih zmontirala, potem pa smo skupaj pritrdili še električno omarico. Z delom sva zaključila šele ob pol šestih, doma pa sva dokončala še vse risarije za šolo. Ena novost celo za naju: nož za kovino, s katerim se odlično posnema robove. Ponc v Ripollu trenira rugby in naju je povabil na večerni trening. Ob devetih smo s

Juro je potekalo po ustaljenem urniku. Danes smo nadaljevali z najinim izdelkom. S Carlosom smo na računalniku naredili program še za drugi kos, ki bo iz aluminija. Potem smo ga poslali stroju, vpeli primeren surovec, določili ničlo točko in vključili program. Med tem, ko je CNC delal, sva midva s pomočjo stružnice in rezkarja izdelala še tretji del najinega izdelka, ki bo prva dva povezoval v celoto. Na CNCju smo morali narediti še nekaj prilagoditev, potem pa smo kose tako kot pri prvem delu obrnili okrog in jih obdelali še z druge strani (upava, da vas s temi prvimi in drugimi nisva preveč zmedla). Torej, ko so bili vsi trije deli najinega izdelka narejeni še v dveh kopijah, sva jim pobrusila robove in jih malo spolirala ter sestavila. Tudi danes sta na čajnem stroju delala študenta, Ponc in Jordi, s katerima sva se zelo ujela. Povabila sta naju tudi na večerno prireditev, kjer bojo letošnji zaključni letniki prejeli spričevala. Prva polovica drugega kosa čaka na merjenje.